Ne sprašujte za pot - Blodnik po Istri

Blodnik po samozaložništvu

Pisanje in izdajanje knjige Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri se pozna tudi na blogu. Konkretno sem ga zanemarila. Ker pa me je marsikdo že opomnil, da bi lahko kaj napisala o tej izkušnji, sem se lotila.

Če me spremljate na kateremkoli družbenem omrežju, se Blodniku niste mogli izogniti. Istra-živanje ste lahko v živo z nami podoživljali na družbenih omrežjih (hashtag #Istragram so nam žal povozile druge objave in ne zgleda več tako nobel kot pred dobrim letom). Ker nobena od avtoric ne more sama nositi bremena založbe, smo ustanovile Kulturno društvo za dolgovezenje. Ni bilo enostavno in tudi o tem smo poročale. Norost, ki se imenuje Blodnik po Istri, pa ste, upam, tudi že kupili in prebrali. Poglejmo pa v ozadje, ki ga za zdaj še nismo omenjale.


Nemogoč projekt

Ne vem, če sem se že kdaj spustila v tako nemogoč projekt. Če bi se prej malo bolj poglobila v številke, se verjetno ne bi. Največji problem se mi je sprva zdelo dejstvo, da naša knjiga ni bila pisana za nobeno jasno ciljno skupino. Komu je torej sploh namenjena? No, na koncu se je izkazalo, da je to še najmanjši problem.

V letu, ko je šla Založba Modrijan v likvidacijo, in v letu, ko rezultati raziskave “Knjiga in bralci VI” kažejo negativne trende tako pri izposoji slovenskih knjig v knjižnicah kot pri nakupovanju knjig, so se tri nore ženske spomnile izdati knjigo. Ne govorimo o e-knjigi, za katero vam zna osnovnošolec izračunati, da ima bistveno nižje stroške kot tiskana knjiga. Ne, odločile smo se izdati knjigo v fizični obliki. Norost, vam rečem!

Gladko smo ignorirale veljavne in raziskane resnice s področja branja in prodaje knjig.

  1. Knjiga v Sloveniji potrebuje podporo Javne agencije Republike Slovenije za knjigo (JAK).
  2. Trend je, da število bralcev knjig upada. Leta 2014 je bilo v Sloveniji 58 % bralcev in 42 % nebralcev, letos pa je bojda le še 50% bralcev.
  3. Knjige berejo predvsem ženske. Trend kaže, da se razlika med spoloma glede branja veča. Leta 2014 je bilo med vsemi nebralci 59 % nebralcev med moškimi in 41 % med ženskami.
  4. Kakovostne knjige je zelo težko prodajati. Približna ocena povprečne naklade slovenske leposlovne knjige je 300 – 400 izvodov. Če komu uspe prodati toliko, je lahko že zadovoljen. Od tega knjižnice kupijo približno 100 izvodov. Zbirko Moderni klasiki (Cankarjeva založba) tiskajo v 500 izvodih.
  5. Za prodajo knjig slovenskim knjižnicam potrebujete distributerja.
  6. Za prodajo knjig v Sloveniji potrebujete distributerja.
  7. Knjiga je najbolj vzvišena oblika in tako je treba k njej tudi pristopiti.
  8. Promocija knjige se začne, ko je ta natisnjena.
  9. Promoviranje knjig ne more biti interaktivno, saj tudi knjiga ni interaktivni medij.

Vsega tega se nisem zavedala ali pa smo se s soavtoricama zavestno odločile, da kakšno dejstvo raje ignoriramo.

Tamara Langus. Teja Kleč, Agata Tomažič s svojo knjigo Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri


Nalijmo si čistega vina

V zvezi z visokimi nakladami razčistimo tole: minili so časi, ko so knjige izhajale v desettisoče izvodih in objokovanje jih ne bo prineslo nazaj.

Seveda imamo knjige z odlično prodajo. Znan primer je knjiga Čefurji raus, za katero je Goran Vojnović leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada, doživel pa sanjsko prodajo več kot 10.000 izvodov. Tak je bil tudi lanski prvenec Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, ki so jo prodali v več kot 9.000 izvodov in za katerega je avtorica prejela literarno nagrado kresnik. Med prodajnimi knjižnimi uspešnicami zadnjih let velja omeniti še dve kriminalki Tadeja Goloba: Jezero in Leninov park. A vse to so svetle in zelo redke izjeme.

V Sloveniji na leto izide več kot 5.000 knjižnih naslovov. Razumljivo je, da so naklade manjše. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali kdo sploh prebere vse te knjige, ki iz leta v leto pridejo iz tiskarn. Marsikatera knjiga ostane neprebrana. Ampak ali je to res tako zelo čudno pri tolikšni izbiri?


Spreminjanje besedilne zavesti

Tiskana knjiga je bila nekaj stoletij osrednja komunikacijska tehnologija. Prenašala je zgodbe, znanje, spomine, dokumentirala in vplivala na človeško družbo. A časi so se spremenili. Razvila se je digitalna tehnologija, ki je omogočila razmah osebni računalnikov in pametnih telefonov. Prenos informacij je tako hiter, kot ni bil še nikoli prej. Knjige in tisk temu ne morejo slediti. Dandanašnji svet je bistveno hitrejši in če je kdo usposobljen za ta nov svet, so to nove generacije.

Morda imajo mladostniki krajšo pozornost, niso sposobni osredotočanja na dolga besedila in se ne morejo prebiti skozi Iskanje izgubljenega časa, ker se jim zdi to izguba njihovega časa. Hkrati pa so ti isti mladostniki sposobni opravljati več dejavnosti hkrati, razmišljati o več rečeh hkrati in znajo v trenutku poiskati vse informacije, ki jih potrebujejo. Ko se torej starejše generacije prav tipično in predvidljivo zgražajo nad mlajšimi, jim pogosto manjka ta vpogled. Je poanta res v knjigi? Ali štejejo res le knjige?

Podatek, ki me je presenetil, je, da tudi med izobraženci upada zanimanje za branje in kupovanje knjig. So zaradi tega kaj manj izobraženi? Sploh ne. Raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Republiki Sloveniji je pokazala, da med izobrazbo in bralnimi navadami ni korelacije.

Nizozemski zgodovinar Adriaan van der Weel je opisal globalni pojav, v katerem splet, elektronski zasloni in Google spreminjajo naše bralne navade in vplivajo na naše pridobivanje informacij. Spreminjajo se mediji, ki nas obdajajo, in tudi naša medijska potrošnja. Ta pojav je avtor poimenoval spreminjanje besedilne zavesti in gre v resnici za prilagoditev sedanjemu življenju in sprejemanju informacij.

Na tem mestu lahko le citiram Sama Ruglja, ki je v recenziji van der Weelove knjige Spreminjanje naše besedilne zavesti v Bukli zapisal, da nov digitalni red znanja “prinaša nove izzive, saj digitalna tehnologija namerno ali nenamerno močno vpliva na naše branje in pisanje ter na celotno predstavo o naši pismenosti danes, še bolj pa jutri.”

Se spomnite, kdaj ste nazadnje slišali, da bi slovenski klasiki navduševali šolarje? Je pa točno to uspelo sLOLvenskim klasikomBoštjana Gorenca Pižame. Morda pa bo treba spremeniti pogled in besedila približati potencialnim bralcem. Morda pa tiskana knjiga ni edini način za spodbujanje branja.


Vzvišena oblika ali prodajni izdelek?

Sama ne gojim prav nobenega fetišističnega odnosa do knjig in so mi kar malce nerazumljiva pričakovanja, da bodo ljudje na leto kupili več kot dve knjigi. V resnici lažje razumem ljudi, ki prekleto dobro premislijo, katere knjige bodo kopičili doma. Kdor se je večkrat selil, ve, da je najhuje seliti prav knjige. Nič vzvišenega ne vidim v tej formi, ampak na knjigo gledam skoraj bogokletno – kot na prodajni izdelek. Morda je to pretirano, a mislim, da bi tak pogled komu lahko prinesel bistveno drugačne prodajne rezultate. Namesto tega pa so že predstavitve knjig nekaj najbolj dolgočasnega. Ne vem, kakšnega človeka lahko pogovor o knjigi prepriča v nakup knjige. Ali sploh obstaja kakšna bolj duhomorna oblika dogodka od pogovora o knjigi?

Zdi se, da si založbe ne prizadevajo prav pretirano, da bi knjige prišle med bralce: zadošča subvencija JAK in nakup knjižnic, pa je posel nekako pokrit in založba na pozitivni ničli. Kaj pa trženje? Ne, za to ni denarja in potem lahko hitro pridemo do sklepa, da se ne splača. Vsake toliko pa lahko malo pojamramo nad žalostnim stanjem bralne kulture in nakupovanja knjig. No, me ne bomo jamrale.

Brez subvencij ali kakršnekoli podpore smo izdale knjigo v nakladi 800 izvodov. In jo prodale!


Za vse smo same! / Ilustracija: Milanka Fabjančič
Za vse smo same! / Ilustracija: Milanka Fabjančič


Dva meseca kasneje

Največja resnica našega samozaložniškega eksperimenta: Knjiga se ne prodaja sama. Toliko kot delaš, toliko prodaš! Ampak dva meseca kasneje lahko odločno rečemo: DA SE! Kaj se je v tem času zgodilo?

Prodale smo 650 knjig, torej večji del prve naklade. Od tega smo že v predprodaji – torej v mesecu pred izidom – prodale 170 knjig.
V tiskarni smo naročile ponatis in trenutno čakamo drugo naklado.

Prodaja še vedno poteka skoraj izključno prek spleta. Nekaj smo prodale na dogodkih in malenkost na treh prodajnih mestih, ki smo jih uspele pridobiti (Vodnikova domačija in Kinodvor v Ljubljani ter Pr’Pepet v Škofji Loki).

Med obdelovanjem naročil sem opazila, da knjigo naroča nenavadno veliko število moških. Lotila sem se štetja. Med posamezniki, ki so Blodnik naročili prek spleta, je bilo 59 % žensk in 41 % moških. Ta odstotek se povsem ujema s podatki raziskave leta 2014, vendar pa sem opazila zanimivo razliko med prednaročili in redno prodajo. Prednaročila so oddajale predvsem ženske, kot smo pričakovale. Po izidu se je to spremenilo. Naročila moških in žensk so v času redne prodaje skoraj izenačena.

  Ženske Moški
Prednaročila 69 % 31 %
Redna prodaja 53 % 47 %
Skupaj 59 % 41 %

Knjižnice so kupile 91 izvodov Blodnika. Brez distributerja. Kako?
Na spletu sem izbrskala seznam slovenskih knjižnic, vložila nekaj uric dela v klikanje, da sem naredila adremo, in dvakrat poslala mailing. Ker se veliko knjižnic še vedno ni odločilo za nakup, podatki o izposoji Blodnika pa so odlični, bom poslala tudi tretjo ponudbo.

Knjigo ves čas tržimo. Še preden smo jo napisale, smo jo tržile, in to še vedno delamo. Kaj vse počnemo?

  • Komuniciranje prek družbenih omrežij,
  • spletno mesto blodnik.si (za predstavitev in spletno prodajo),
  • odnosi z mediji,
  • pričevanja bralcev,
  • ilustracije, fotografije (narodne noše, istrska varda),
  • oblikovanje grafičnih elementov po meri za vsak dogodek ali pomemben del kampanje,
  • pospeševanje prodaje (prednaročniška cena, akcije, paketi za blodenje)
  • direktna pošta,
  • organizacija dogodkov (2 vrsti dogodkov, od katerih noben ni pogovor o knjigi),
  • Facebook oglaševanje,
  • video oglas,
  • osebni pristop (posvetila, kartice, e-sporočila …),
  • stik s kupci tudi po nakupu (hashtag #blodnik),
  • sejemski nastop (pod okrilje nas je na knjižnem sejmu sprejela Založba Goga) …

Ne, ta knjiga se res ni prodala sama. In zavedam se, da dlje kot bomo zdržale, več izvodov bomo prodale.

Istrska varda  / Foto Milanka Fabjančič
Istrska varda / Foto Milanka Fabjančič


VIRI: