Volilna kampanja 2022 na družbenih omrežjih

H komentiranju letošnje kampanje me je pozvalo nekaj novinarjev in Andraž Zorko v podkastu LDGD. Sprva sem se temu izogibala, kasneje pa sem v medijih in med različnimi komentatorji zaznala toliko mnenj, s katerimi se nikakor ne morem strinjati, da bom z veseljem razbila nekaj mitov.

Razkritje

Kot prostovoljka sem sodelovala v kampanji “Gremo volit“, ki jo po vsej Sloveniji organizira Inštitut 8. marec. Zdelo se mi je, da zaradi svoje vpletenosti v kampanjo “Gremo volit” ne vidim celotne slike. Zaznavala sem namreč precej napadov na to organizacijo in bilo mi je nepredstavljivo, da vladne stranke ne delajo običajne kampanje, ampak se namesto z nasprotniki ukvarjajo s civilno družbo, ki sploh ne kandidira na volitvah.

Kdor želi spremljati dogajanje na družbenih omrežjih, mora preseči svoj t. i. mehurček podobnomislečih in pogledati, kaj se dogaja v drugih mehurčkih in na drugih družbenih omrežjih. Ko sem opazila, da mnogi komentatorji in članki poudarjajo le dogajanje na Twitterju in da nihče ne piše o dogajanju na drugih omrežjih, sem posumila, da res nimajo tega vpogleda v druga družbena omrežja. Moje zaznavanje je bilo bistveno drugačno od njihovega, zato sem sklenila, da svoja opažanja objavim.

Pomembna vloga civilne družbe v kampanji

V volilno kampanjo se je s svojimi aktivnostmi letos močno vmešala civilna družba, kar se pozna na terenu, v medijih in tudi na družbenih omrežjih. Kljub temu, da nevladne organizacije (Glas ljudstva & Inštitut 8. marec) pozivajo k čim večji udeležbi na volitvah, je jasno, da hkrati tudi nasprotujejo strankam trenutne oblasti.

Prva dva tedna je predvsem stranki SDS in Konkretno to motilo do take mere, da sta svojo energijo na družbenih omrežjih usmerjali v intenzivne napade na Inštitut 8. marec. Ta je 30. 3. začel zbirati podpise proti škodljivim ukrepom oblasti in na ta dan so se začeli intenzivni napadi, ki so vključevali predvsem:

• širjenje dezinformacij glede financiranja,
• obtožbe o nelegalnosti in
• grožnje.
  
  

Zgornja slika prikazuje tri napade oblasti od 30. marca do 1. aprila, ki so imeli velik odmev na družbenih omrežjih. Vse tri poteze so bile sprožilec, da so podporniki vlade Inštitut 8. marec zasuli s sovražnimi objavami.

Kar se je zgodilo, je bilo presenečenje za vse.
Nihče se ni ustrašil. Nihče ni prekinil svojih aktivnosti.
Nasprotno. Še več ljudi se je priključilo kampanji.
Skupnost je stopila skupaj.

Mnogi, ki niso bili aktivno vpleteni v kampanjo “Gremo volit”, so z donacijami začeli izražati svojo podporo. Donacija je postala način upora. V sodelovanju z novo skupnostjo na spletu je nastala celo QR koda za lažja nakazila.

Uporabniki na družbenih omrežjih so se zbudili še enkrat in sicer ob razkritju lažnive kampanje SDS. Ta politična stranka si je prisvojila zasluge za 2.416 pretežno občinskih projektov in jih objavila na vladni spletni strani. Kot upor je nastal generator namišljenih dosežkov SDS in uporabniki so ga z veseljem uporabljali. Zrasla je bogata zbirka memov, ki se je širila predvsem po Twitterju in Facebooku. SDS je spremenila videz svojih oglasov, saj se jih ni več dalo ločiti od memov. Po nekaj dneh so avtorju zagrozili s sodnim pregonom in generator je bil umaknjen.

Nerazumevanje in krivda klasičnih medijev

Bil je junij 2008, ko so se politične stranke pripravljale na septembrske državnozborske volitve. LDS je takrat intenzivno delala na Facebooku. Po napovedi ene od aktivnosti je novinar poslal odgovor v smislu: Facebook je out. A je Katarina Kresal na Twitterju? Julija 2008 je Katarina Kresal postala prva slovenska političarka na Twitterju. Na podbudo novinarja. Nekateri so sledili, drugi ne. Nekateri so komunicirali sami, drugim je profil urejala služba za odnose z javnostmi. Nič posebnega se ni zgodilo zaradi prisotnosti kogarkoli na Twitterju.

Šele Janez Janša pa je v opoziciji po zgledu Donalda Trumpa začel intenzivno komunicirati na Twitterju. Mediji so ga vztrajno citirali in niso opazili, da jim opozicijski vodja narekuje tempo. Ali pa so opazili in so v želji po odmevnih zgodbah to zanemarili. Vsak škandalozen tvit v soboto ali nedeljo je dobil prostor v večernih novicah. Hkrati pa do ponedeljka ni bilo nikogar v vladnih in minstrskih službah, da bi se na Janševe tvite odzval.

Po nastopu vlade marca 2020 je družbeno omrežje zasebnega ameriškega podjetja postalo uradni državni kanal za komuniciranje, novinarji pa so lahko le še prepisovali izjave s Twitterja.

Kljub tej očitni težavi, ki se je zgodila novinarjem, še vedno gledamo citiranja in poudarjanja Twitterja s strani medijev. To poudarjanje pomena Twitterja je precej zavajajoče, saj gre le za eno od družbenih omrežij. Treba je vedeti, da politiki prek Twitterja dosegajo le majhen delež volivcev. Objavam dajejo krila mediji! Brez velike pozornosti klasičnih medijev bi bil Twitter nepomembno družbeno omrežje.

Twitter vs. Facebook

Na Twitterju je predvolilna kampanja groba, žaljiva in škodljiva za kakršenkoli kulturni dialog. Komunikacija je dokaj enolična, uporabniki pa so izrazito kritični in v resnici ne vidim razloga, zakaj bi se kandidat želel predstavljati na tem kanalu, če se v resnici le izpostavlja napadom.

“Twitter je omrežje politikov, novinarjev, mnenjskih voditeljev in lokalnih posebnežev.”

Andraž Zorko

Veliko bolj zanimivo je dogajanje na Facebooku, kjer je bistveno več volivcev in tudi sama platforma političnim strankam in kandidatom omogoča več možnosti za predstavitev. 

Na Facebooku najdemo bogat nabor vsebin, ki vključujejo:

• objave s terena,
• odlomke s soočenj,
• programske poudarke,
• prenose v živo,
• posnetke pogovorov,
• lahkotne vsebine, skozi katere volivci na bolj oseben način spoznajo kandidate, in
• negativno politično kampanjo.

Najtežja naloga kandidatov na družbenih omrežjih je, da presežejo svoje mehurčke prepričanih volivcev in se mimo algoritmov prebijejo do širše publike. Zato je pomembno, da poskušajo nagovoriti z različnimi tipi vsebin. S tega vidika je dogajanje na Twitterju precej borno.

Gibanje Svoboda

Najbolj zanimivo uporabo družbenih omrežij sem zaznala pri Gibanju Svoboda. Počnejo namreč reči, ki jih drugi ne in tudi take, ki jih nismo še nikdar videli.

Uporabniki Twitterja zamerljivo očitajo Robertu Golobu, da nima osebnega profila na tem družbenem omrežju. Kljub odsotnosti je Robert Golob na Twitterju zelo močno prisoten. V objavah Gibanja Svobode, v komentiranju vseh njegovih dejanj in besed, v novicah in predvsem v objavah političnih nasprotnikov.

Golob najbolj uspešno presega svoj prvotni mehurček in drzno posega v druge. Naj dam štiri primere:

• Na enem od terenskih obiskov je Robert Golob naletel na Anico Bidar in Esmeraldo Vidmar (Za Ljudstvo Slovenije). Kljub temu, da ga je njegova kolegica vmes hotela rešiti, se je Golob kar 7 minut pogovarjal s konkurentkama. Video bi se lahko imenoval “Jekleni živci”. Video stranke Za Ljudstvo Slovenije (6. 4. 2022) se je močno širil med anticepilci, ki so bili pretežno zgroženi, ampak pokazalo se je, da se Golob lahko povsem mirno pogovarja s temi ljudmi. Ta različica videa ima več kot 86.000 ogledov, obstajata pa vsaj še 2 montirani različici.
• 17. 4. 2022 je vplivnež in verjetno navečji kritik protikoronskih ukrepov Marko Potrč objavil 22-minutni pogovor z Robertom Golobom. Doseg je izjemen! V samo 3 dneh ima posnetek že več kot 133.000 ogledov in 4.580 všečkov. Seveda je tudi veliko negativnih komentarjev, ker mnogi nočejo slišati besede “stroka”, a celoten vtis je dober.
• 17. 4. 2022 je Zvezdana Mlakar na YouTubeu objavila 70-minutni pogovor z Robertom Golobom, ki se širi tudi prek Facebooka. Gledalke so milo rečeno navdušene!
• Radio 1 dela bolj ali manj sproščene pogovore s predsedniki strank. Danes (20. 4. 2022) je prek video klica nastopil Robert Golob. Primerjava številk (ogledi, všečki, komentarji) pokaže, da je ta pogovor nemudoma postal viralen in v popularnosti presegel ostale predsednike strank. Po 10 urah ima že 43.000 ogledov in 1.150 všečkov.

Gibanje Svoboda prek Facebooka presenetljivo dobro nagovarja povsem novo skupino volivcev, ki je znane stranke zaradi velikega nezaupanja ne morejo.

Golob pa dela še nekaj, česar ne pomnim, da bi že kdaj videli. Ko nagovarja nove potencialne volivce, se hkrati umika tradicionalnim volivcem KUL. Zdi se, da daje prostor strankam KUL, ki jim je odpeljal največ podpornikov. Zavedanje, da Gibanje Svoboda za močno koalicijo potrebuje celotno navezo KUL v Državnem zboru, je vidno tudi v kampanji. Tega vsesplošni kritiki in mediji v mehurčku na Twitterju seveda ne morejo zaznati.

Kako uspešna bo ta strategija, bomo videli čez 5 dni. (Mimogrede, nisem volila Gibanja Svoboda, a sem iskreno navdušena nad to drzno in drugačno kampanjo.)

Slovenska demokratska stranka

Nisem objektivna, a s strani SDS lahko spremljamo veliko napadanja, prostaškosti in celo zlobo. To je najbolj opazno na Twitterju. Zdi se, kot da so v preteklih dveh letih svojo grobost izpilili in normalizirali.

Stranki sledijo zvesti podporniki in podpornice, na katere afere in pritlehnosti ne vplivajo. Podporniki in podpornice nemudoma povzamejo očitke svojih političnih voditeljev in z njimi napadejo konkurenco (ali kot smo videli tudi civilno družbo). Prav zato je na večini družbenih omrežij kampanja SDS najbolj vidna in najbolj enotna, kar pa na žalost pomeni tudi najbolj agresivna in nekulturna. 

Levica

Humorja, ki je bil pretekle volitve opazen, letos ni. Zdi se, da se tako kandidati kot volivci zavedajo pomembnosti volitev in se zato raje ne šalijo.

Vseeno pa sem zaznala uporabo humorja s strani Levice. Mislim, da gre za prvo vidno uporabo humorja v letošnji kampanji. Objava, ki je duhovit odgovor na izjemno butasto objavo SDS, je bila na vseh družbenih omrežjih izredno odmevna.