Kako malo se je propaganda spremenila v sto letih! O tem sem razmišljala, ko sem končno prišla do razstave v Plebiscitnem muzeju v Libeličah. Kar so gledali takrat, vidimo tudi danes. Vsak referendum nas popelje po enaki poti manipulacij in prepričevanj. Že več kot 100 let.
Ob gledanju stoletje starih letakov sem jih zlahka povezala s sodobnimi referendumskimi kampanjami. Naslovi so bili kratki. Sporočila črno-bela. Naši so bili dobri, drugi nevarni. Strahovi so veliki, rešitve preproste. Le grafično oblikovanje je bilo nekoliko drugačno.
Koroški plebiscit 1920
Na kratko zgodba: Po prvi svetovni vojni je Avstro-Ogrska razpadla. Novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in Republika Avstrija se nista mogli dogovoriti, kam sodi južna Koroška. Ker spora niso rešili diplomatsko, je bil leta 1920 organiziran Koroški plebiscit.
Na plebiscitu je večina prebivalcev sporne cone A (približno 59 %) glasovala za Avstrijo. Med njimi je bilo tudi veliko Slovencev. Ker je večina južne Koroške takrat ostala v Avstriji, so številni Slovenci postali narodna manjšina.
Neprijetno vprašanje: Kako se soočamo s porazom?
Posebna zgodba je vas Libeliče. Prebivalci so večinsko glasovali za priključitev h Kraljevini SHS, vendar je vas zaradi določene meje po plebiscitu vseeno pripadla Avstriji.
Libeličani se s takim demokratičnim rezultatom niso sprijaznili. Organizirali so peticije, proteste, gverilske akcije … Bili so tako vztrajni in za avstrijsko stran verjetno tudi nadležni, da je bila leta 1922 z meddržavnim dogovorom meja popravljena. Libeliče so naknadno priključili h Kraljevini SHS in so danes del Republike Slovenije.
Ta nenavadna zgodba prestavljanja državne meje postavlja neprijetno vprašanje: Kaj naredimo, ko demokratični rezultat ni v skladu z voljo določene skupnosti? Je sprijaznitev z rezultatom del demokracije ali je rešitev v nasprotovanju? Je upor v takem primeru legitimen ali ga lahko označimo za huliganstvo? Verjetno je odgovor bolj kot od česarkoli drugega odvisen od točke pogleda.
In da vas ne odnese predaleč: Libeliče veljajo za “simbol narodne zavesti, upora in zmage”.
V konfliktu propagando izvajata obe strani
Poseben del razstave v Libeličah je namenjen propagandi. Vsebuje bogato zbirko letakov, plakatov in publikacij, ki so krožili med ljudmi. Njihov namen je bil vplivati na rezultat plebiscita.
Za Kraljevino SHS so bile bele glasovnice, za Avstrijo pa zelene, kar se pozna na oblikovanju. Nekaj meni najbolj zanimivih primerkov sem slikala, ker so me domislice in ilustracije kar navdušile. Ustvarite si svoje mnenje.
Za Kraljevino SHS
Za Avstrijo
Ljudje radi verjamemo, da je propaganda nekaj, kar počnejo oni drugi. Naši vendar govorijo, kar je res. Oni drugi zavajajo. Razstava pa lepo pokaže, da propagando uporabljajo vsi. Kot bi vsaka stran zrcalila drugo.
Na obeh straneh so pretiravali. Na obeh straneh so uporabljali čustva. Na obeh straneh so poenostavljali. Na obeh straneh so strašili.
Referendumi današnjega časa
Je danes kaj drugače? Samo poglejte nekaj ključnih zmagovalnih pozivov z zadnjih referendumov:
- Referendum o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja:
PROTI zastrupitvi bolnikov - Referendum o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke:
PROTI privilegijem
Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž - Referendum o Zakonu o RTV
ZA neodvisno RTV Slovenija - Referendum o Zakonu o dolgotrajni oskrbi
ZA dostojno starost - Referendum o Zakonu o vladi
ZA učinkovito vlado - Referendum o noveli Zakona o vodah:
PROTI škodljivemu Zakonu o vodah
Za pitno vodo
“Napačna” odločitev na referendumu bi ogrozila pitno vodo v Sloveniji, vlado naredila neučinkovito, starost bi bila nedostojna, RTV Slovenija ne bi bila neodvisna, izbranci bi dobili privilegije, bolnike pa bi zastrupljali. Še dobro, da nismo nasedli propagandi nasprotne strani!
Morda pa nas v prihodnjih mesecih čaka še kak referendum. Dva aktualna predloga za referendum imata svoje pozive že pripravljene. Ne dvomim, da bodo zelo učinkoviti:
- Referendum o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije
Proti razkroju Slovenije - Referendum o noveli Zakona o parlamentarni preiskavi
Proti politični policiji
Kako prepoznamo propagando?
Pri študiju komunikologiji mi je bila Propaganda najbolj zanimiv predmet in še danes nekje hranim zapiske. V praksi pa naučeno videvam ob vsaki vojni, vsakem konfliktu in celo ob vsakem referendumu. Ko se začne kampanja, se tudi mediji in novinarji radi opredeljujejo. Izjave okvirjajo in rezultat tega so lahko tudi enostranski in navijaški prikazi kompleksnih tem.
Če si postavimo nekaj vprašanj, hitro vidimo, kje smo.
1. Je problem prikazan kot črno-bel? Je rešitev sumljivo enostavna? Kompleksni družbeni problemi redko ponujajo enostavne odgovore.
2. Ali obstaja sovražnik? Nam nekdo pojasnjuje problem ali pa predvsem kaže s prstom na krivca? Je v igri kakšna moralna panika? Te so v kampanjah pogoste.
3. Se vzbujajo močna čustva? Strah, jeza in ogorčenje so učinkovitejši od dejstev.
4. Gre za usodno in nujno odločitev? Se je treba odločiti takoj?Propaganda pogosto ustvarja občutek nujnosti in zmanjšuje prostor za premislek.
So na vidiku kakšne rešitve ali izboljšave?
Zgodovina nas uči, da propaganda ni slučajna in občasna napaka sistema. Mogoče je to spoznanje malce strašljivo, ampak gre za stalno prisoten pojav.
Stoletje po koroškem plebiscitu se zato pojavlja zanimivo vprašanje. Če vemo, da kampanje skoraj vedno spremljajo poenostavljanja, strašenje in močna čustva, ali je referendum res najboljši način odločanja o zahtevnih družbenih vprašanjih?
Če vidimo, kako močan vpliv imajo strašenja, se pojavi drugo vprašanje. Kako ljudem zagotoviti dovolj časa, informacij in motivacije za premislek? Kako jim omogočiti, da si pomembna družbena vprašanja ogledajo z več zornih kotov, preden sprejmejo zahtevno odločitev?
OECD v zadnjih letih opozarja, da sodobne družbe potrebujejo tudi drugačne oblike vključevanja javnosti in odločanja. Med njimi so deliberativni procesi in državljanske skupščine, kjer imajo ljudje možnost spoznati različne argumente, postavljati vprašanja strokovnjakom in si pred odločitvijo vzeti čas za premislek.
Zahtevna vprašanja namreč redko ponujajo enostavne odgovore, čeprav nas kampanje pogosto prepričujejo ravno v nasprotno.