Po nekem naključju sem postala navdušena nad jedrsko energijo. Čudaško. Ampak ko se ozrem nazaj, se mi zdi vse skupaj povsem smiselno. Je pa trajalo nekaj časa …
Enostavni odgovori so privlačni
Dolgo me energetika ni niti malo zanimala. Moja gimnazijska leta so zanamovale slabe ocene in skorajšnji popravni izpit pri fiziki. Odpor do tako abstraktnih tem, kot sta na energija in moč, se mi še danes zdi na nek način razumen. In če nečesa ne veš, je najlažje in najbolj priročno verjeti v enostavne odgovore. Spontano sem prevzela stališče, da so obnovljivi viri energije edina možna prihodnost življenja na tem planetu, fosilnih goriv pa se je treba znebiti. Črno-bel svet je enostaven, razumljiv in zato privlačen.
Na natečaju za mlade kreativce na Slovenskem oglaševalskem festivalu sva leta 2005 s sodelavcem oblikovalcem zmagala z oglasom za promocijo vetrne energije. Brif ni omenjal drugih virov energije, vetrna energija pa je bila predstavljena kot najboljša rešitev, ki jo je treba uvesti. Moja naloga je bila jasna. »Uporabite raje energijo vetra,« je bil naslov oglasa. O stabilnosti omrežja, gostoti energije ali posegih v prostor nisem vedela nič in se tudi nisem trudila izvedeti. Če ste kdaj delali v marketingu, veste, da je brif najbolj pomembna usmeritev za delo, roki pa so običajno kratki. Dobila sva nagrado, plačano udeležbo za oglaševalski festival v Cannesu in uvrstitev na evropsko tekmovanje. Ostalo ni bilo zares pomembno.
Ko je bilo izdano energetsko dovoljenje za projekt JEK2, sem se želela bolje informirati o jedrski energiji.
Naj to zveni še tako čudno, ampak tema je imela vse elemente, da me je lahko pritegnila: propaganda, čustveni naboj, drama in globoko razdeljena javnost.
Od pop kulturnih do strokovnih virov
Najprej so me pritegnile jedrske nesreče, komuniciranje o nesrečah in strahovi, ki so spodbudili protijedrska gibanja in se za desetletja zakoreninili v družbi. Z zanimanjem sem brskala med pop kulturnimi izdelki, kjer se pojavlja jedrska energija. Našla sem bizarne B-filme, ki so prava zakladnica strahov pred radioaktivnostjo.
Leta 2022 sem se udeležila izobraževanja o energetski pismenosti, ki ga je pripravil Institut Jožef Stefan. Postopoma se mi je odpiral nov svet. In vprašanj je bilo vedno več, ne vedno manj.
Je možno, da sem slepo verjela lepim besedam, sama pa nisem naredila niti koraka, da bi izvedela več?
Sem bila zavedena?
Sem celo sodelovala pri zavajanju?
Verjetno lahko na vsa tri vprašanja odgovorim pritrdilno, za kar mi je žal. Hkrati pa me to zavedanje spodbuja k temu, da nekaj naredim in sodelujem pri ozaveščanju o jedrski energiji.
Prihodnost bo jedrska
Začela sem spremljati tuje zagovornike jedrske energije. Najbolj so me navdušile ženske, kot so Zion Lights, Isabelle Boemeke in Madi Hilly. Našla sem tudi različne organizacije in pobude z različnih koncev sveta: Generation Atomic, WePlanet, Stand Up for Nuclear, Mothers for Nuclear … Za vse naštete skupine je značilno, da povezujejo najrazličnejše podpornike in jedrske strokovnjake.
Ko sem odkrila, da obstaja JedrskaSI, ki takrat še ni ravno zaživela, se mi je zdelo, da lahko nekaj prispevam. Takratni urednik mi je z veseljem predal nekaj nalog, ko sem se mu javila z idejami za vsebino. Vpisali smo se v razvid medijev, mene pa je tema vedno bolj prevzemala. Leta 2023 sem postala urednica.
Spoznala sem jedrske strokovnjake, komunikatorje in podpornike. Ugotovila sem, da v Sloveniji obstaja razpršena in zelo raznolika skupnost. Ta naša nevidna skupnost nima enakega osnovnega znanja in prepričanj, a verjemem, da nas ravno to dopolnjuje. Vez, ki nas povezuje, je zavedanje o pomenu obilja čiste energije, ki omogoča življenje in razvoj, hkrati pa ta vir energije cenimo zaradi izjemne energijske gostote, ki omogoča najmanj posega v okolje.
Strahovi temeljijo na slabem razumevanju
Jedrske teme so me prevzele in namenjam jim veliko prostega časa. Bolj kot tehnologija me zanimajo njeni družboslovni vidiki in komunikacija jedrskih tem. Zdi se mi, da se je ta vidik desetletja zanemarjal, diskurz v javnosti pa je bil prepuščen naključjem in spodbujanjem strahov.
Veliko vlogo ima tudi izobražavanje. Pri pregledu gradiv, učbenikov in testov sem namreč ugotovila, da so temelji slabi. Strah pred jedrsko energijo je vgrajen v osnovnošolske in srednješolske učne načrte. Ta vir energije je pogosto predstavljen kot okoljsko problematičen in nevaren, kar se ne sklada z dejstvi.
Velik del populacije nikoli ne pride v stik niti z osnovnimi informacijimi glede jedrske energije. Posebej opazna je vrzel pri skupinah, ki se redkeje srečajo z naravoslovnimi vsebinami in razlagami energetskih vprašanj. Prostora za napredek in resnico je torej ogromno.
Verjetno me je pri JedrskaSI pritegnilo tudi to, da sem lahko združila dve področji, ki sta me zaznamovali. Po eni strani radovednost glede energetike, po drugi pa dolgoletne izkušnje s komuniciranjem. Kompleksne teme namreč ne postanejo razumljive same od sebe. Nekdo jih mora prevesti v jezik, ki ga ljudje lahko povežejo s svojim vsakdanom. Zato se mi zdijo pomembne infografike, memi, primerjave, postopne razlage in celo humor.
Vprašanj je več kot odgovorov
Danes nimam občutka, da poznam vse odgovore. Pravzaprav je vprašanj več kot kadar koli prej. Razlika je le v tem, da sem se naučila živeti z njihovo kompleksnostjo.
Energija ni več tema, ki bi jo delila na dobre in slabe vire. Postala je zgodba o fiziki, družbi, znanju, naravi, gospodarstvu in o ljudeh, ki sem jih na tej poti spoznala in so me tako ali drugače navdušili.
Če sem se ob tem naučila še kaj, je to spoznanje, da so enostavni odgovori pogosto najbolj privlačni takrat, ko o neki temi vemo najmanj.