O dobrodelnosti podjetij, ki jo tokrat izpostavljam, nimam čisto trdnega stališča. Obstajajo argumenti za in proti, vendar se o tem ne govori prav veliko. Opažam tudi, da se te dileme redki zavedajo in to se mi zdi škoda.
Začnimo z aktualnim primerom. V informativni večerni oddaji izpostavijo zgodbo bolnega otroka in sprožijo dobrodelno nabirko. Slovenija na družbenih omrežjih zblazni. Seveda vse v želji po dobrodelnosti, a mislim, da z besedo “zblazni” ne pretiravam. Začnejo se vrstiti histerični pozivi vsem vprek. Besedna zveza “za malega Krisa” preplavi splet.
Najbolj bizarna mi je bila zahteva uporabnika Facebooka, “naj poslanci, celotna vlada in predsednik države takoj nakažejo po 1.000 EUR za malega Krisa“. Objavo je v štirih dneh delilo 6.300 uporabnikov Facebooka. V komentarjih so ljudje prvotno zahtevo dvignili na 5.000 EUR in na seznam obveznih darovalcev uvrstili še evropske poslance iz Slovenije. Demokratično izvoljeni predstavniki imajo očitno neko obvezo, da so dobrodelni, ko se to od njih zahteva. Zdi se kot nekakšna kazen, ker so bili izvoljeni. Izvolitev pa daje davkoplačevalcem oz. naključnim komentatorjem vso pravico, da razporejajo njihovo premoženje.
Noriji na družbenih omrežjih so se hitro pridružila tudi podjetja.
Poglejmo, kakšne možnosti ima podjetje, ko se začne dobrodelna akcija:
- Podjetje ne prepozna možnosti za dobrodelnost in ne stori nič. Ja, tudi to je dovoljeno, čeprav se zdi to nekaj, kar bo pomenilo obsojanje s strani javnosti.
- Podjetje nakaže pomoč in je to vse. Nikjer ne izpostavlja svojega dejanja. Če bi jim kdaj kadarkoli kaj očital, pa lahko izkažejo svojo dobrodelnost.
- Podjetje nakaže pomoč in se javno pohvali s svojo dobrodelnostjo. To je verjetno možnost, ki je najbolj win-win. Seveda se bodo našli kritiki, ki bodo kritični do hvaljenja z donacijo, a dobro delo je bilo storjeno in ne vem, zakaj si s tem podjetje ne bi izboljšalo ugleda, če si ga lahko. Bo preračunljivost omadeževala dobro delo? Bo dobro delo zaradi tega kaj manjše? Mislim, da ne. Ampak vprašajte se to pri naslednji možnosti …
- Vse bolj pogost pa je način, kjer podjetje svojo dobrodelnost pogojuje z nakupom ali nekim drugim dejanjem. V tem primeru podjetje sebe predstavi kot dobrodelno vnaprej. Dobro delo se bo namreč zgodilo šele, ko bodo kupci sodelovali in se obnašali tako, kot podjetje želi. Vprašanja o etičnosti, preračunljivosti in dobrodelnosti so tukaj zelo na mestu, opažam pa, da niso prav pogosta.
Tiranija izbire
Gotovo ste že srečali kakšen primer dobrodelnosti, kot ga opisujem v 4. točki, ker ne gre za nikakršno posebnost.
Roza oktober v Hoferju. V mednarodnem mesecu ozaveščanja o raku dojk Hofer izvaja “dobrodelno-osveščevalno akcijo”, kjer od vsakega prodanega roza paketa šampinjonov nameni 10 centov v sklad za nakup naprave za meritev zgodnjega odkrivanja raka na dojkah združenju Europa Donna. Kdo je v tem primeru dobrodelen? Kupci šampinjonov ali Hofer? Ali nam Hofer omogoča dobrodelnost in ga to dela še bolj plemenitega? Koliko ljudi in podjetij se bo na koncu počutilo dobro zaradi 10 centov? Je to res dobrodelnost? To je šele prvi razmislek.
Hofer ima v svoji ponudbi dve vrsti šampinjonov* – madžarske in slovenske. Slovenski so dražji in na videz lepši, kar je razumljivo, saj opravijo manj poti. V akcijo Roza oktober so vključeni le madžarski šampinjoni. Kupec se torej znajde pred dilemo: bo dobrodelen z madžarskimi šampinjoni ali se bo raje vedel ekološko in izbral kakovosten slovenski izdelek? Katere šampinjone bi kupili vi? Tiranija izbire v praksi.
*DOPOLNITEV (14. oktober 2019):
Po objavi članka so se oglasili iz podjetja Hofer trgovina. Opozorili so na novost pri letošnji akciji Roza oktober:
Po novem so v projekt vključeni zgolj slovenski šampinjoni in tudi slovenska jabolka. Poudarjajo, da ti izdelki na njihove “police prispejo naravnost od izbranih lokalnih pridelovalcev v samo 24 urah ali manj.”
To je vsekakor pozitivna sprememba, ki sem jo kot Hoferjeva stranka lahko le vesela. Ena izbira manj!
Vrnimo se k malemu Krisu in Facebooku.
Preračunljivost se splača
Mali Kris je postal medijski artikel. Povsod ga je bilo polno. Na Facebooku je najbolj odmevala objava podjetja SMania, ki v bistvu spletna trgovina s poudarkom na nakitu in urah. Njihove objave pogosto spodbujajo vpletenost. Želijo si torej čim več komentarjev, delitev in všečkom, saj jih to dela vidne v morju podjetij na Facebooku. Zmagovalno objavo so dobili z malim Krisom.
V štirih dneh je to objavo delilo skoraj 99.000 uporabnikov Facebooka! Predstavljam si, da se vsi ti uporabniki počutijo dobrodelni, v podjetju SMania pa si verjetno niso predstavljali, kaj se jim bo zgodilo. Objava je postala tako odmevna, da so se nekateri končno začeli spraševati o resničnem izkupičku napovedane dobrodelnosti. Podjetje je naknadno začelo odgovarjati in zatrjevati, da bo znesek zares nakazalo, dokaz pa objavilo. Glede na število delitev imajo kar zahtevno nalogo in lahko bi rekli, da so se ujeli v lastno past. Namreč 9.900 EUR donacije ni majhen znesek in peti dam so objavili, da so znesek nakazali. So pa v preteklem tednu pridobili tudi več kot 2.800 všečkov, močno se jim je zvišala stopnja vpletenosti na strani in verjetno so si krepko izboljšali vidnost zaradi algoritma. Vsekakor draga naložba in velika dobrodelnost. (Če sem iskrena, jim kar privoščim.)
Sledila so še mnoga druga podjetja in tole je le en od primerov. Gostilnica 5-6 kg je obljubila donacijo za malega Krisa, če boste pri njih naročili pico.
Iz objave ni jasno, do kdaj traja akcija, kakšen delež od plačane pice bodo donirali, kam in kdaj bo donacija nakazana … pravzaprav je vse zelo nejasno. Tudi ob koncu zbiranja denarja te teme niso več odpirali. Komentatorjev vse to ne moti in jim obljuba dobrodelnosti zadostuje. Verjetno mi ni treba poudarjati, da je to ena od najbolj uspešnih objav na Facebook strani Gostilnice 5-6 kg.
Preračunljivost ali dobrodelnost?
Dobrodelnost je osebna odločitev. Nikogar se ne more siliti v dobrodelnost. Množična histerija, ki smo ji priča te dni, deluje kot tekmovanje v dobrodelnosti. Obenem pa vam lahko predstavniki kakšnih večjih podjetij v Sloveniji potrdijo, da so pozivi – no, že kar zahteve po dobrodelnosti – pogosto presegle meje dobrega okusa.
Na drugi strani pa imamo podjetja, ki svojo dobrodelnost javno in vnaprej razkazujejo, hkrati pa jo pogojujejo z nakupi in s sodelovanjem. Kdorkoli želi biti dobrodelen, je to lahko brez pogojevanja. To velja tako ta podjetja kot za posameznike. Razumem sodelovanje za skupno dobro, ampak se v takih primerih težko znebim občutka, da ne gre le za pospeševanje prodaje in samopromocijo.
Uporabniki družbenih omrežij radi delijo dobrodelne objave podjetij, četudi je njihova dobrodelnost krepko vprašljiva. Ob tem nimajo vtisa, da brezplačno tržijo podjetje in se ne počutijo izkoriščene, ampak občutek dobrodelnosti premaga vse ostale morebitne pomisleke.
Komentatorji, ki vseeno izpostavijo pomislek, večina hitro utiša. “Kaj me briga! Glavno, da deluje,” je tipičen način razmišljanja. V nekem smislu imajo prav, a vseeno bi bil malce bolj kritičen odnos dobrodošel.