Skrivnosti podcastov z Anžetom Tomićem

Želela sem pisati o podcastih, predvsem o slovenski sceni, vendar resnici na ljubo o tem premalo vem. Da bi rešila zagato, sem na pogovor povabila Anžeta Tomića, ki je ustanovil Apparatus, največjo mrežo podcastov pri nas. Apparatus je v dobrih štirih letih postal obsežna zvočna knjižnica intervjujev, pogovornih oddaj o znanosti, zgodovini, TV nadaljevankah, filmih, tehnoloških novostih in raznih spletnih čudaštvih.

Zanimalo me je, kaj njemu pomenijo podcasti, kdo so poslušalci in zakaj so podcasti taki, kot so. Ker vsak nastop v mediju prinaša nekaj prepoznavnosti, me je zanimalo tudi, kako se gradi osebna blagovna znamka skozi ta medij. Anže, ki je nedavno začel tudi z delavnicami za mlade navdušence nad podcasti v kamniški Kotlovnici, pa pove tudi nekaj nasvetov za vse, ki bi želeli ustvarjati lastne podcaste. Na koncu sem mu zastavila še nekaj vprašanj glede njegovega dela spletnega urednika na Mladini. Prisluhnite.

Za vse, ki raje berete, je tu prepis nekaterih zanimivosti, ki jih je v intervjuju povedal Anže.

Intervju: Anže Tomić

Kdo si in kaj počneš?

Sem Anže Tomič. Sem spletni urednik Mladine, pišem za Monitor in delam podcaste na mreži Apparatus, kjer so moji in tudi drugi podcasti.

Ko sem te spoznala, si iskal službo in bil brez denarja. Bi lahko rekel, da so ti podcasti odprli vrata?

Pomagali so. To je dejstvo, ampak sem že prej napraskal veliko drugih izkušenj poleg podcastov.

Verjetno je bilo nekaj samopromocije prek podcastov?

Tega nisem nikoli tako dojemal. Jaz sem to res želel početi. Nisem naiven, da se tega ne bi zavedal, ampak nobenega intervjuja se nisem lotil, da bi predstavil sebe. Če se je to zgodilo, je bil to rezultat, ne pa namen. Jaz to res rad počnem! Zadnjič me je nekdo vprašal, koliko časa že to delam in sem moral reči, da je že 4 leta. Tega ni več malo.

135 jih je sedaj objavljenih intervjujev, vseh podcastov pa je skoraj 400 po približno eno uro. Snemam jih tudi na Mladini, kjer so krajši in jih je okoli 130. V glavnem veliko.

Pust’ me, da sem skromen.

Si na začetku kaj pomislil, da bi odnehal? 

Ne. Nikoli. Nisem vedel, kaj bo nastalo iz tega. Mislil sem, da bom enkrat na mesec posnel intervju in to bo vse. Podcaste redno poslušam že zelo dolgo. Pravzaprav je to moj primarni način, kako izvem stvari. Ne berem več toliko, ne gledam več toliko televizije, predvsem poslušam podcaste.

Koliko časa na teden poslušaš podcaste in katere?

Imam kakšne 4 tedenske podcaste, ki jih nikoli ne izpustim. 2 sta zelo tehnološka.

  • ATP  (Accidental Tech Podcast) delajo trije avtorji in govorijo o tehnologiji. Njih nikoli ne zamudim. Dva od teh avtorjev sem tudi gostil v Apparatusu.
  • Upgrade snemata dva avtorja, ki sem ju tudi že gostil v Apparatusu. Tema je tehnologija, ampak v bistvu gre za to, da so pametni ljudje, ki imajo kaj za povedati.
  • Radiolab je zame najboljši podcast na svetu. Govori o znanosti, vendar zelo poljudno. Pri tem je tudi pomembno, kako je narejena zvočna kulisa. Gre namreč za resno radijsko produkcijo ameriške javne radijske postaje.
  • The Flop House pa je moj najljubši podcast. Trije avtorji, od katerih je bil eden pisec Daily Showa, gledajo slabe filme in se o teh pogovarjajo. Težko ga je začeti poslušati, ker je veliko internih šal in posneli so že okoli 200 epizod, ampak ta podcast prav čakam vsak teden. Filmov niti ne gledam, ker jih ni treba. To so zares zanič filmi. Nedavno sem pogledal enega, ki velja za najslabši film po “The Room”. Naslov je “Fateful findings“, celoten je na voljo na YouTubeu in je upravičil svojo titulo. Podcast The Flop House je produkcijsko slab, ampak zadeva je nora.

Ali veš, kdo so tvoji poslušalci?

Ne bom rekel, da so mlajši, ampak gre za tiste, ki znajo uporabljati pametne telefone. Vestno beležim statistiko in tam vidim, preko česa ljudje poslušajo podcaste. Na začetku so jih poslušali le prek računalnika, zdaj pa jih vedno več posluša prek aplikacij.  To je še vedno velika bariera pri podcastih. Še vedno so malce težki za naročiti se, ampak v zadnjih dveh letih je to precej lažje.

Zakaj misliš, da se Jonasovi podcasti niso prijeli?

Tisto ni bil zares podcast. In on je s tem res prehitro začel. Stvari so se morale poklopiti. Telefoni so morali postati dovolj dobri, na drugi strani pa omrežja takrat še niso omogočala hitrega prenosa. Podcasti so veliki – jaz se sicer trudim, da bi bili čim manjši, ampak .mp3 datoteka je velika tudi 30MB in to je veliko. Tega ne moreš poslati prek maila na primer. Če si imel včasih počasnejše telefone in niso bili priklopljeni na omrežja, ki bi bila zrela za to, je bilo to toliko težje. Jaz sem Jonasa seveda poslušal. On se je šel bolj livestream, internetni radio.

Podcasti, kakršni so zdaj, so prišli v veljavo zaradi tehnologije. Sama forma ni nič novega.

Kaj je pomembno za avtorja podcastov?

Frekvenca. Tega se ljudje ne zavedajo. Rečejo si, da bodo enkrat na teden nekaj naredili, in pričakujejo, da bodo imeli vedno čas za to. Ni tako. Držati je treba frekvenco. Prvih deset podcastov je običajno slabih, potem je morda en dober, nato je spet deset slabih in potem morda dva dobra.

Ali tehnika in oprema nista pomembni? 

Ja, jaz sem z dobro voljo poslušalcev, ki donirajo, nabavil veliko opreme zase in za vse, ki smo del mreže. Ampak vložek je lahko tudi majhen. Če imaš računalnik, priporočam še mikrofon Blue Yeti. To je kos opreme, ki sicer stane 100 €, ampak ti da res veliko. S tem mikrofonom lahko dobiš tako kakovost zvoka, da bodo ljudje to poslušali. Na radiu je kakovost velikokrat slabša kot v podcastu, ker so tam izjave kratke. Pri podcastih pa pričakuješ, da bodo ljudje eno uro poslušali. Če eno uro prasketa, ne zdržiš!

Zakaj podcasti nimajo glasbene podlage, ampak je samo govorjenje?

Ker je treba vse plačat. Pa tudi zato, ker ne rabiš glasbe. Podcasti delujejo na zahtevo. Na radiu se je treba boriti za pozornost, tukaj pa se je poslušalec že odločil za poslušanje. Zato ne potrebujem jinglov za privabljanje poslušalcev ali pa pavz. Zadržal pa ga bom le z vsebino. Podcasti so tudi dobra sekundarna dejavnost. Jaz jih vedno tako poslušam, da še kaj zraven počnem.

Ali obstaja optimalen format podcasta?

Ne. Vse živo ljudje delajo. Veliko je odvisno od tega, kako delaš podcaste – v istem prostoru, na daljavo … Na začetku smo vsi govorili, da je boljši občutek, če smo v živo skupaj, zdaj smo se pa že čisto navadili delati na daljavo. Drugače je in meni je snemanje prek spleta skoraj bolj všeč.

Kaj nudijo podcasti, česar drugi mediji ne?

Podcasti so veliko bolj intimni kot drugi mediji.

Samo zvok je. In takrat res poslušaš tistega, ki govori, ne le vsebine. Jaz imam občutek, da prav poznam te ljudi, ki jih redno poslušam. V eni uri govorjenja se ne da skriti, ampak dobiš precej bolj pristno človeško izkušnjo.

Imaš vizijo, kako naprej? 

Šele zadnje leto sem pogruntal, kako lahko stvari delamo. Če bi to že na začetku vedel, bi mi bilo lažje. Ampak zdaj bi rad več delal na vsebini, ki je itak bistvo. Upam, da bom začel ponavljati ljudi v Apparatusu. Moj prvotni plan je bil, da posnamem 20 do 30 intervjujev, potem pa bi ljudi začel vabiti nazaj in se z njimi pogovarjati le o eni temi. Zdaj sem jih pa že toliko posnel, da bi rad koga spet intervjuval, če se mu zgodi kaj zanimivega.

Podrobnosti v živo 2016 Podrobnosti v živo 2016


Kaj je tvoj izziv pri delu spletnega urednika na Mladini? 

Ko sem prišel, sem hotel poenostaviti spletno stran in družbena omrežja spraviti na neko boljšo raven.

Kako pa komuniciraš z ljudmi, ki imajo zelo negativna mnenja do tvojega medija?  

S tem nimam težav. Teh stvari ne jemljem osebno in Mladina je medij, ki je komu že pokazal fakiča, tako da se glede tega ne sekiram. Razlika je, če delaš v medijih ali pa za podjetja. S strankami seveda drugače komuniciraš, v medijih je pa vedno opcija, da ignoriraš. Kje pa piše, da je treba vsakemu odgovarjati? Ne pristajam na to, da je treba vsakemu odgovoriti! Danes lahko na spletu 17 ljudem napišeš 17 različnih stvari v 35 sekundah … Kdo bo na vse to odgovarjal?! Ni šans. Razumem, če gre za pomoč uporabnikom, ampak nikjer ne piše, da je treba na vse odgovarjati.

Kje pa piše, da je treba vsakemu odgovarjati? Ne pristajam na to.